Ena, a ne edina

Šmarna gora, dvogrba kamela, ki pozimi ponavadi štrli ven iz oceana megle, ko se sredi tedna ljudje posedejo po svojih delovnih mestih, ona pa veličastno pogosti s soncem najbolj pridne in zagnane obiskovalce. Da jo imam takšno v najlepšem spominu je čisto dovolj za vaško punco, ki ima gore predvsem rada zaradi tišine in vzgojeno, da se v hribih vsakega pozdravi. Obisk med vikendom pa je za takšno punco pravo mučenje. Če bi bila lahko lutka, bi si privezala čeljust na odpiranje do-ber-dan, medtem, ko bi si posnela na diktafon še svoj glas. Tako nekako bi brez slabe vesti lahko hodila na to, priznajmo malo preveč oblegano gorico. A to je daleč od tega, kar imam rada in zakaj hodim v gore. In pričakovano “mučenje”, ki sem ga imela v soboto v glavi, ko smo se le odpravili na geokešerski dogodek “Petič na Šmarni gori”, le ni bilo dobesedno mučenje. Priznam, da je bil edini pogoj, da gremo, da NE gremo iz Tacna.Za izhodišče smo si izbrali Zavrh, kjer smo seveda parkirali tam, kjer se baje NE parkira. To smo izvedeli šele ob vrnitvi, ko s(m)o našli jeklene konjičke obdarjene s prijaznimi kuvertami mestnega redarstva. Da smo imeli izjemno srečo, se moramo verjetno zahvaliti smrekam za katerimi smo poiskali senčko za naš avto. Verjetno smo bili z vsemi kolesi na kmetovi zemlji in sprehod in ogled gum, je pokazal, da so tudi te enakomerno na tleh.Začetek poti je obetal zelo mehko hojo, ko smo tako udobno hodili po sekancih, se je Aleš obrnil in rekel:”pa ja ni tako do vrha?” Pot nas je kmalu presenetila, saj se je iz urejene preproge prelevila v pravo gorsko popotovanje po labirintu skalovja. Fanta sta bila navdušena, edina slabost, da je trajalo le kratek čas. Po par minutnem gorskem vzdušju, smo že prišli na široko pot, ki  je namenjena za lokalni promet. Mi smo s poti krenili in poiskali našo prvo škatlico v katero smo vpisali najdbo in iz nje vzeli zeleno srečko. Do samega vrha, smo pobrali še eno srečko od štirih, ki so bile postavljene samo za današnje srečanje. Tik pod vrhom pa sta fanta navalila na zvonček sreče, ki mi je malo kasneje, ko sem sedela pri igralih  “pre-cingljal” v glavi.Na vrhu so nas pričakali organizatorji dogodka, z dobrotami in pijačo. V roke sem takoj dobila slastno baklavo, s katero sem odfrčala k igralom, kamor sta letela fanta. Alešu sem le nakazala smer odhoda in ni bilo potrebno preveč besed da sva se razumela. Tako, sem sem ter tja izločila smeh skupine, ki se je razlegal naokoli Šmarne gore. Kasneje sem izvedela za simpatičen kulturno-zabavni program. Od samega dogodka žal nisem imela kaj dosti, tudi le malo komu sem lahko izrekla kakšno besedo v pozdrav, a sedenje na klopci malo oddaljena in pozabljena od vsega sem imela pred seboj cel resničnostni šov. Od nekdaj rada opazujem ljudi, pa ne zato, ker ne bi imela kaj drugega za početi, ampak v okoliščinah, ki mi ravno niso pisane na kožo, se splazim vase v svojo votlino in samo gledam iz nje. In to me vedno zabava in sprošča. In tukaj sem se sprostila v nulo.Po končanem dogodku smo se vračali po znani poti proti avtomobilu. A pot smo pred sladkim gorskim delom zapustili in se usmerili v desno. Aleš je namreč imel v rokavu še en zaklad, do katerega smo morali po poti kjer NISMO srečali žive duše, razen malih letečih žuželk. Tako zna presenetiti samo moški, ki ima pod palcem smer do zaklada. Skoraj v tišini smo se prebijali po ozkih malo shojenih stezicah, skozi divji gozd, kjer sem kmalu pustila za seboj pisani svet krohotajočih človeških pojav, pozabila, da se vračamo s Šmarne gore in začela uživati v naravi, v gozdu, v tišini. Kmalu smo prispeli do Matjaževe jame, kjer je bil naš cilj, naš današnji pravi zaklad. V jamo smo se spustili vsi štirje. Prava osvežitev in največje presenečenje na Šmarni gori. Verjetno veliko vsakodnevnih obiskovalcev te gore ne ve, da se pod samim vznožjem nahaja zanimiva kraška jama z naravnim oknom v stropu. Fantje so z velikim zanimanjem raziskali vse odprtine v jami, našli zaklad in se kot tik tak urce skobacali iz nje v gozd in po prašni cesti nazaj do izhodišča.   

Organizatorji se vsako lepo potrudijo organizirati res super dogodek na Šmarni gori. Upam, da se kdaj kakšen mimoidoči vpraša kdo so ti ljudje in čemu so se tu zbrali. Upam, da dobijo informacijo o geocachingu, potem jim zagotovo ne bi bilo potrebno vsak vikend hoditi, predpostavljam, na isti cilj, ali pa bi za spremembo našli jamo, ki je zagotovo ena izmed boljših razlogov, da se namenite na goro ali z gore po drugi poti.

..ko počitek dobi smisel…

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram