Hum, najmanjše mesto na svetu

Če gre verjeti internetnim virom, je istrsko mesto Hum, najmanjše mesto na svetu. Malo, skoraj pravljično mestece leži na zelo majhnem prostoru (100×30 m), na nadmorski višini 339 metrov, okoli 14 km jugovzhodno od Buzeta. Po najnovejših podatkih naj bi v njem živelo 28 ljudi. Najmlajši meščan pa je star le 8 mesecev.

V mesto smo se pripeljali po Aleji glagoljašev, ki poteka vse od mesta Roč. Ob 7 kilometrski cesti smo se ustavili kar 11 krat. Toliko je namreč postaj, kjer smo občudovali kamnite spomenike posvečene stari hrvaški pisavi glagolici.


Mesto Hum je bilo prvič omenjeno v listinah leta 1102. Današnji videz je v osnovnih obrisih dobil že v 11. stoletju, ko je sezidan grad, pomembnejše spremembe pa je doživel od 16. do 17. stoletja, v času Beneške republike. V čisto novi svet, s priokusom nekega davnega časa, smo vstopili skozi čudovita mestna vrata.

Malo mestece ima vse kar imajo velika: mestna vrata, cerkev Marijinega vnebovzetja, polačo, lapidarij, mestno ložo z župansko mizo, cerkev sv. Hieronima (s freskami iz 12. ali 13. stoletja) ter konobo.

Skozi mesto se vijeta dve uličici posuti s kamnitimi tlemi. Čudovito barvito cvetje, zelišča in izložbe pred trgovinicami dajejo mestu posebno svežino in toplino.

V butičnih trgovinicah si človek spočije oči in priveže dušo. Pa tudi denarnica se hitro stanjša, če so želje malo večje. Mi smo se zadovoljili z njihovim tradicionalnim ljubezenskim napitkom “Biska” iz bele omele, narejen po receptu starih Keltov, ki so živeli na tleh današnjega Huma.

Po stari legendi naj bi Hum nastal, ko so velikani gradili mesta v dolini Mirne. Iz kamnov, ki so ostali so zgradili Hum. O tem in onem še danes pričajo in govorijo zidovi ter vsak posamezen kamen, če mu le dobro prisluhnemo.


Z geslom »Rešimo najmanjše mesto na svetu« so Hum leta 1972 začeli pod strokovnim vodstvom restavrirati in obnavljati. Kljub majhnemu številu
prebivalcev se je vse do danes ohranil običaj ”Enoletnih volitev za župana”, ko vsi moški iz župnije izbirajo vaškega poglavarja, in sicer tako, da svoje glasove vrezujejo v leseno palico. Volitve in imenovanje se vršita v mestni loži, na drugo nedeljo v mesecu juniju.

V času našega obiska v mestu ni bilo veliko obiskovalcev. Bili smo skorajda sami. Lepoto mesta, njegovo brezčasnost je zmotila le nežna glasba. Zvoki kitare so se pravljično ovijali okoli kamnitih hišk, se pogrezali globoko in še globlje v samo srčiko …

…dokler izvira z rahlo utripajočim srcem nismo tudi našli.

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram