Iz Prešnice na Slavnik z Otroci

Je lahko sploh kaj lepšega kot planinski izlet na praznik, ko se ptički ženijo in sonce nagajivo in veselo sveti? Če temu prišteješ še dobro družbo, prebujajočo naravo, iskanje zakladov in okusno malico z nahrbtnika, potem je vse skupaj že v stilu “must go”.

Tokrat smo morali, za spremembo naviti uro, saj smo se za izlet odločili, da se ga udeležimo v okviru Planinskega društva Janez Trdina Mengeš. Tako smo zgodaj zjutraj že drveli proti Primorski, kjer so se naši temperaturni kazalci iz minute v minuto dvigali. Z ostalimi sopotniki smo se srečali ravno pred našim izhodiščem, v vasi Prešnica, ki leži par kilometrov stran od Kozine. 29 radovednih in veselih duš različnih starosti se nas je zbralo na parkirišču, malo stran od vasi, od koder smo začeli svojo pot na razgledni Slavnik, na katerega je več možnih pristopov. Mi smo izbrali tega, saj je pot dokaj položna in nezahtevna za naše male nogice.Posebnost Planinskega društva Mengeš, je ravno v tem, da združuje in povezuje staro in mlado. Da je temu tako, je ravno dokaz nedeljski izlet, kjer so najmlajše nogice štele malo več kot štiri leta, najstarejše pa….hm? Le kdo se javi, da je bil najstarejši? Verjetno ga ne bo korenjaka, saj smo sami mladi po duši. Otroci so tekali sem in tja, plezali po drevesih, izmenjavali dobrote iz nahrbtnikov, se lovili, igrali na trobentice, peli,…in drug drugega spodbujali na poti do cilja. Največja motivacija je bil prijazen kuža Medo, ki so si ga otroci, izmenjaje na 10 minut, izposojali za vodenje.Do vrha Slavnika (1028 m) smo potrebovali 2 uri in 10 minut. Lahka, položna pot, polna cvetočih trobentic, zvončkov in žafranov nas je vodila do Tumove koče, ki je bila v nedeljo precej obiskana. Pohodniki, kot tudi kolesarji so prišli iz vseh strani neba na prekrasno razgledno točko. Za vse je bilo dovolj prostora in vsi smo lahko uživali prekrasen sončen dan v pogledih na morje, Slovensko Istro in okolico.Mi smo skupino pri koči za hip zapustili in se odpravili po zaklad, ki leži tik pod vrhom. Zaklad je krasno pripravljen in dobro založen, česar so se najbolj razveselili otroci. Iz njega smo vzeli dva sledljivčka. Enega, ki smo ga prinesli iz Rovinja, pa smo pustili notri, za naše naslednike.Kot je v navadi, smo na vrhu naredili skupinsko/spominsko fotko in se hitrih nog vrnili nazaj proti izhodišču. Da so male, vesele nogice zaslužile v Kozini sladoled, mi verjetno ni potrebno posebej razlagati. Da so bila lička prijetno rdeča od sončka tudi ne. Da smo zvečer popadali v postelje tudi ne…in da je bil dan prekrasen, to pa že veste, kajne? Kličemo in pozdravljamo “še več takih trenutkov” …

Tole pa je s poti, da ne pozabimo…:

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram