Zmaji na Križni gori

Tokratne prvomajske počitnice smo preživeli kar doma. Prva dva dneva deževja smo izkoristili, da se spoznamo tudi z delom v hiši in po hiši. Fanta sta pridno pospravila sobe, pomila okna in se dobesedno stepla za sesalec. Za nagrado sta dobila škornje, pelerino, dežnik in čas za uživanje v racanju po blatnih lužah in sprehodu po gozdu, kjer smo skrbno opazovali prebujanje polžev in deževnikov in nabrali čemaž za zdravo večerno juhico. Nedeljsko mašo pa smo začeli s pohodom na Križno goro, nad Škofjo loko. Še predno sva se z Alešem skobacala iz postelje, sta fanta že imela izrezane, zalepljene in porisane zmaje za nedeljski geolovski pohod. Za izhodišče smo si izbrali vas Trnje, kjer smo ob robu cestišča in pri prvi markaciji pustili avto. Pot nas je vodila čez slikovit travnik, kjer smo kmalu zavili v gozd. Po dobrih 15 minutkah smo iz gozda prišli do prvih hiš, od koder smo zagledali v daljavi naš prvi cilj.

Pogoji za letenje papirnatih zmajev so bili ves čas, le fanta sta ugotavljala, da jima veter vedno piha z napačne strani. Na poti čez travnike je bilo polno cvetočih rožic in čričkov, ki smo jih opazovali pri njihovih luknjicah. 

Pot od Trnja do vrha Križne gore je markirana dobro uro hoje, mi smo verjetno hodili več, saj smo imeli na poti še tisoč drugih bolj pomembnih opravkov. Pri cerkvici Sv. Križa, smo si privoščili mini malico z nahrbtnikov, se naužili čudovitih pogledov na vse strani neba ter poiskati smo morali zaklad, ki se je skrival nekje v bližini cerkvice. Za samo najdbo, pa smo se morali še malo potruditi z opazovanjem cerkvice in rešiti zastavljeno uganko. Legendo o cerkivci Svetega Križa si lahko preberete v opisu zaklada.

Po izračunanih koordinatah smo poiskali skriti zaklad, izmenjali nekaj drobnarij. Notri smo pustili tudi račko geo popotnico, ki smo jo malo pozabili, da jo imamo. Tako da upam, da bo kmalu odpotovala v nove kraje.

Pot smo nadaljevali še do naslednjega zaklada – gremo na Križno, ki se nahaja na koncu te krasne razgledne vasi ob spomeniku NOB. Ker so se naše “letalsko zmajevske” vragolije zavlekle preko časa kosila, smo si le tega privoščili v bližnji gostilni Boštjan, kjer imajo poleg dobrot za v usta tudi super plezalno steno za otroke.Po odličnem kosilu se je bilo potrebno le še skotaliti nazaj dol v dolino. Kar sem sama dobesedno naredila. Tik pred izstopom iz gozda na travnik, sem se z nogo zataknila ob korenino in se filmsko zvrnila na bok. Tako sem naslednje jutro, namesto Kamniške jame, ki sem si jo že leta želela obiskati na 1.maj (edini dan v letu, ko je jama odprta za javnost), zaradi bolečin v kolenu, odjadrala na urgenco, namesto v jamo. No, zdaj ko sem to dejansko napisala…vem, da je bila druga varianta mogoče veliko bolj prijazna :), ali kot vedno pravi moja prijateljica – tako kot je, je prav in čisto ok.

nekje vmes, pri snego-metru

 

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram