Na Blegoš po direktni gor, čez Prvo raven dol

Čudovit izlet na 1562 m visok razgledni vrh, ki se dvig med Selško in Poljansko Soro.

Fanta na Blegošu še nista bila. Pa smo za nekoliko lenobno soboto izbrali ravno ta vrh, čeprav smo imeli v paci bistveno bolj mikavno ponudbo, ki bo morala počakati na kakšen drug vikend. Z avtom smo se po vijugasti cesti pripeljali, do skoraj polno zasedenega parkirišča na Črnem kalu.

Na Blegoš vodi kar nekaj poti. Mi smo si izbrali najkrajšo in zato tudi najstrmejšo. Med razkošnimi bukvami in njenimi razpredenimi koreninami smo grizli v hrib in občudovali naravo ob poti.

V zraku je bilo nekaj čistega in svežega. Zelene trave, mlado bukovo listje, cvetoče Marijine srajčice so dnevu dajale še posebno lepo energijo.

Krajši postanek naredimo, kjer je prvi možen razgled. Naš najmlajši fant je z nahrbtnika potegnil svoj daljnogled in občudoval sosednji Ratitovec, ki smo ga ne dolgo nazaj osvojili. Sledil je še krajši vzpon in kar malo presenečeni smo kar malo prekmalu zagledali prvi bunker pred nami.

Fantje mi uidejo. Ujamem jih le še leteče v objektiv. Nebo v tistem trenutku prekrijejo beli oblaki. Drugi pohodniki se usmerijo proti vrhu, kamor skočimo tudi mi po žig in skupinsko fotko. Proti koči se nismo namenili, saj smo imeli v planu povratek na izhodišče po manj obljudeni poti, mimo še enega bunkerja.

Pri bunkerju naredimo daljši postanek za malico. Toliko hrane smo pripravili za seboj, da je bila pavza že skoraj nujno opravilo. Poleg tega smo izjemoma vzeli s seboj tudi osvežilne mehurčke. Skratka za čisto vsakega se je nekaj našlo.


Še planinska mini aviacija je bila navdušena nad našim izborom pijač :).

Po malici smo poiskali še skriti zaklad, ki se je skrival v naši bližini in sta ga fanta brez navigacije takoj zavohala in privlekla na dan izpod skal. S pogledom nazaj smo pomahali bunkerju in vrhu v slovo in …

… se potopili v smrekov gozd, ker je tišina grizla skozi zrak.

Kakšna prijetna sprememba. Na eni strani planote bukov gozd, na drugi smrekov. Vmes gola zelena, cvetoča planota, posejana z bunkerji, ostankov Rupnikove linije. Vse do Prve ravni, kjer najdemo še en bunker, kamor nas pripelje še en zaklad.

Od tu nazaj po gozdni cesti vse do našega avta. Če smo se pripeljali po Poljanski dolini v Črni kal, smo se vračali čez Selško dolino nazaj domov. Naredili postanek pri plavžu v Železnikih in odigrali eno igro šaha na samem trgu.

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram