Od Kranjske gore do Belopeških jezer

Na Veliki ponedeljek smo se na geokešersko avanturo podali s kolesom.


Tokrat smo praznični ponedeljek izkoristili za izlet, ki je ponavadi kar precej oblegan. Ker smo verjeli v čudeže in upali, da tokrat ne bo gužve smo se zapeljali v Kranjsko goro. Parkirali na velikem, praznem, parkirišču, zajahali svoja kolesa in se po kolesarski poti Jureta Robiča odpeljali proti Ratečam.

Od Rateč vse do italijanske meje, kjer smo naredili prvi mini postanek za občudovanje zanimivega mejnega prehoda.

Kolesarska pot Jureta Robiča se začne v Mojstrani in poteka do Planice po trasi nekdanje železnice Jesenice -Planica, ki so jo ukinili leta 1966. Leta 2014 pa so uredili asfaltirano kolesarsko stezo primerno tako za kolesarje kot druge športne aktivnosti.

Od italijanske meje poteka kolesarska steza vse do Trbiža in naprej. Mi smo našo pot usmerili proti Belopeškim jezerom, kjer se je mir hitro porazgubil med številnimi obiskovalci, ki so zasluženo uživali na spomladanskem sončku in občudovali prekrasne gore v daljavi.

Pri prvem, spodnjem jezeru smo naredili kratek postanek za počitek in občudovanje kristalno čiste vode. Tukaj zagotovo vsak človek najde svoj kotiček, kjer doživi svojih pet minut miru.

Kolesa smo skrbno parkirali in se podali do še enega mini jezera, ki se skriva v objemu gozda, skrit od oči. Nas je do njega pripeljal zaklad.

Okoli jezera poteka tudi lepo označena pohodniška pot, ki vodi vse od Trbiža in do zgornjega jezera.

Mi smo se do zgornjega jezera zapeljali kar s kolesom. Res, da je nekaj malega vzpona, a trud je hitro poplačan s še lepšim razgledom na Mangart in Ponce. Italijani so leta 1971 dolino ledeniških jezer razglasili za Narodni park Belopeških jezer. Zgornje jezero z globino 10 m leži na nadmorski višini 929, spodnje pa na 924 mnm.

Kjer se cesta konča, tu se pravljica začne. Zliti med obiskovalce tistega dne se pomešamo, uležemo v travo, v pesek, pojemo vsak svoj sendvič in naš praznik je več kot dosegel svoj namen.

Nazaj grede dol gre veliko hitreje. Fantov ne dohajam. Ujamem jih šele na ravnini. Z Alešem se odločiva, da skočimo še do Planice pomahat Velikanki. In res je sijala v vsej svoji veličini, pred njo pa še kup snega. Fanta navdušena. V kratkih rokavih se kepamo, naredimo še par fotk za spomin in že šibamo nazaj proti Kranjski gori.

Vmes nas zmoti napis Labirint. Radovedni skrenemo s poti in pridemo do zanimive hiške, kjer fanta ujameta v naročje blazno crkljivega mucka, nama pa gospa razloži Labirinte. Ker smo bili že malo pozni, se odločimo, da naredimo konkreten postanek naslednjič.

Misleči, da je to zadnji postanek, nas mamljiv vonj po hrani ustavi pri Brunarici Kosobrin. Izredna ponudba, zanimiva postrežba in najizvirnejši WC doslej. Kot da bi točno vedeli kaj sem ravno v tistem trenutku potrebovala. (Ne nisem se jaz podpisala).

In še lepši obešalniki, ne?

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram