Pomagali smo žabicam

… zame osebno – ena nova in prijetna življenjska izkušnja več. Večkrat sem si že zadala, da bi pomagala žabicam pri selitvi do mrestišč, pa me je vedno povozil čas, izgovori in vedno “kaj.” Letos mi je uspelo, da sva bili s Špelo Kaplja na vezi. Tako so nam uspeli trije večeri, ko smo pomagali žabicam varno prečkati cesto pri ribniku Črnelo, na območju našega dragocenega mokrišča Blata – Mlake.

Ribnik Črnelo

Da geolovci nismo samo lovci na zaklade, ampak zelo aktivni tudi pri ohranjanju narave, potrjuje dejstvo, da smo se v okviru Slovenskega Geocaching Kluba, dogovorili za skupno akcijo, t.i. CITO dogodek “Žabji večer”, kjer smo pomagali žabicam. Dogodek se je zgodil zadnji petek v mesecu marcu, ko se nas je zbralo veliko prostovoljcev, na različnih lokacijah po Sloveniji.

ob Rovščici

Na našem območju se nas je zbralo 15 prostovoljcev. Prostovoljki in dobri poznavalki žabic, Špela in Meta, iz društva za globoko ekologijo Terra Anima, sta na zelo prisrčen in zabaven način razložili selitev žabic. Izvedeli smo, da se žabji samčki najraje “šlepajo” čez cesto na hrbtu samičke. Zanimiv podatek je bil, da je na tem območju največ krastač, so pa tudi sekulje (t.i. formule med žabicam, saj so izredno hitre in jih je težko ujeti), regice in pupki.

Pred čistim mrakom, smo se podali po gozdni poti do ribnika Črnelo, v katerem smo občudovali žabice, ki so že prispele v ribnik. Ugotavljali smo tehniko plavanja, ki so jo uporabljale. Otroci so imeli izvirne ideje – od kužka, mucka, delfina…no tudi tehnika žabica, je prišla na vrsto čisto na koncu.

čakajoča žabica

Kljub polni luni, so žabice kmalu pokukale izpod listja in se namenile prečkati cesto. Žal je na tem področju ravno v tem času največ prometa, zato je še toliko bolj pomembno, da smo bili tam in pomagali žabicam varno do ribnika. Z rokami in vedri smo jih nosili čez cesto v ribnik. V glasnem reganju je bilo čutiti hvaležnost in prisrčnost tega večera.

ko se srečata dve dušici

Ker so žabice zelo nežna bitja, je njihov prenos posebno doživetje. Vsi pomisleki, da bi nataknila na roke rokavice, so v trenutku, ko to nežno bitje primeš v roke, splavali stran. V zadnjem večeru smo prenesli nešteto žabic, od krastač do sekulj. Ob glavni cesti proti Rovam smo ob zaščitnih ograjah našli tudi regice, pupke in druge zanimive žabice.

Ko pomislim koliko teh milih žabic konča pod kolesi avtomobilov, me zaboli misel, da ljudje ne znamo prisluhniti naravi, jo ohranjati, ceniti in dovolj varovati. Ko je mimo nas pripeljal avto, z odprtim oknom – in glasnim vpitjem “žabarji”, se sprašujem:

“Le kam gre ta svet?”

Bomo znali ohraniti tisto najlepše v naših življenjih, kar resnično šteje, za naše naslednje rodove? Znamo otrokom približati naravo in živeti z njo v sožitju? Ali se zavedamo, kako malo človek potrebuje, da je v srcu srečen in zadovoljen? In kako močna so dejanja, ko nekomu pomagamo ali celo rešimo življenje?

Če iščete srečo, potem bo narava zagotovo pravi odgovor za vaš dialog in iskanje poti do sebe. Le odpraviti se je potrebno…

hvaležnost narave najdemo na vsakem koraku

 

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sledite nas na:

Facebook
Pinterest
Instagram