Iz Ogleja smo se odpeljali proti Gradežu, ki spominja na Benetke. S celino ga namreč povezujeta most in panoramska pot, ki teče skozi laguno. Slikovito otoško mestece bizantinske in beneške tradicije se je razvilo pred nastankom Benetk. Že v času Avstro-Ogrske je bil Gradež eno izmed najpomembnejših obmorskih letovišč. Tudi v današnjih časih slavi kot priljubljena turistična destinacija za številne popotnike. Številni romarji obiskujejo otoček Barbana, ki leži SV od mesta.
Trg pri baziliki sv. Evfemije
Po prihodu v mesto, smo se najprej namestili v kampu Al Bosco, ki nam je bil odlična odskočna deska za naš prvotni cilj, otok Cona. Za ogled mesta toplo priporočamo kolo, saj so kolesarske poti na tem področju resnično odlično urejene, primerne tudi za majhne otroke. Prvi dan smo si privoščili popoldansko kolesarjenje vzdolž tri kilometrske mestne plaže in obisk mesta. Mesta plaža je ob našem obisku precej samevala, saj so se tudi dnevni obiskovalci že odpravljali proti domu, tako, da smo uživali mir in sončne žarke najdaljšega dneva v letu.
Naslednji dan smo s kolesi krenili proti naši ciljni točki. Od nekdaj sem želela obiskati kraj, kjer se naša prekrasna reka Soča izlije v morje. Tokrat se mi je želja izpolnila. Odšli smo v naravni rezervat delte reke Soče, ki se razlega 15 km vzdolž reke in se nahaja na najbolj severni točki Mediteranskega morja. Tu je pravi raj raznovrstnih ptic in preostalega živalskega in rastlinskega sveta.
Že sama pot, do naravnega rezervata, je polna presenečenj, raznovrstnih zanimivih zvokov ptičjega petja. Naravni rezervat na izlivu reke Soče v Italiji je namreč srce selitvenih poti ptic z območij, ki segajo od srednje in severne Evrope, vse do Sibirije. Baje so do leta 2013 našteli več kot 300 vrst ptic.
Otok Cona je osrednji del in tudi najbolj obiskana točka rezervata. Za vstop v rezervat je potrebno plačati vstopnino, v park pa lahko vstopate samo peš ali vodeno po naročilu. Na območju rezervata so nastale številne turistične in izobraževalne ustanove. Obiskovalci se tukaj lahko spoznajo in seznanijo z značilnostmi močvirja, bodisi v muzeju ali na številnih opazovalnih točkah.
Rezervat je možno obhoditi, doživeti po dveh poteh, po krajši 2 km krožni poti ali daljši 5 km poti, ki vodi proti izlivu reke Soče. Mi smo se odločili za daljšo pot, ki pa smo jo malo skrajšali.
Na poti smo občudovali bogat živalski in rastlinski svet.
In poti, ki se jih zapomniš…
In novi prijatelji, ki pridejo naproti.
Otroci naravo srkajo kot gobe, jo opazujejo, občudujejo, čutijo in obožujejo.
Po obisku rezervata, nas je radovedna žilica vodila še na drugo stran, še na en skrajni rob…med trsje, po edinstvenih potkah, do še enega naravnega zaklada…tja čisto na konec..skoraj konec nekega sveta…
Komentarjev še ni.