Po zaklade nad Vipavsko dolino

Konec februarja sva se odločila, da je končno čas, da fanta peljeva na njuno prvo ferato. Gradiška Tura se je izkazala za zelo primerno in prijazno zavarovano pot. Izhodišče je nad vasjo Gradišče, kjer je tudi kamp, bar ter veliko parkirišče. Tu ima človek, ki ima rad skalo, kaj početi. Mi smo plezalne smeri s pogledom le preleteli, saj se je naš cilj skrival drugje. Plezalni pas, čelado in samovarovalne komplete smo namestili že pred vstopom v ferato.

Zavarovana pot, t.i. Furlanova pot je lepo opremljena s klini in jeklenico. Do vrha Gradiške Ture smo potrebovali cca. uro in pol plezanja in hoje. Fanta sta bila navdušena nad plezanjem, malo manj nad tem, da je jeklenice zelo hitro zmanjkalo in da je bilo do samega vrha potrebno kar še malo stopiti po dokaj strmi poti. Na vrhu je bilo veselje toliko večje, saj nas je čakal drugi zaklad na naši poti ter dobrote iz nahrbtnika.

Dan je bil čudovit, tura čisto prekratka, da bi se kar vrnili domov, zato smo se podali še do Abrama. Kakšen teden poprej smo hodili po Menišijskih gozdovih, po sledovih medveda. Ko sva fantoma povedala, da je na Abramu medved, sta bila čisto iz sebe, da ga bosta tokrat ne samo slišala, ampak tudi videla. Njuno veselje je kaj kmalu izginilo z obraza, ko sta ubogega medveda videla za rešetkami. Od Gradiške ture do Abrama je še debela ura ali več hoje. Pot je čudovito speljana skozi gozdove, a precej slabo označena, tako da je potrebno imeti kar nekaj smisla za orientacijo.

Nazaj smo se vračali precej pozno. Ujeli smo sonček izza Gradiške Ture. Po precej ozki, strmi in neuhojeni poti smo se usmeri proti Sv. Miklavžu. Sonce je bilo precej nizko, mi pa še precej visoko. Tokrat smo pustili na zalogo še en zaklad za drugič. Do avta smo se vrnili po skrbno urejeni poti, ki pelje od izhodišča proti Sv. Miklavžu, v mraku.

Je treba takšnemu dnevu še kaj dodati? Seveda, misel J.W. Goetheja:

“Vredno je bilo truda povzpeti se na te vrhove, prekrižariti te doline, videti to sinje nebo, videti naravo, ki obstaja po svoji večni nemi nujnosti, popolna, brezčutna, božanska. Mi pa se po mestih bijemo za svoje bedne potrebe in se upogibamo pod zmedeno samovoljo, ki jo imenujemo svobodo. Vedno znova so bleščeči ledeniki vabili oko in dušo. Vsak je nekaj odkril ali vsaj mislil, da odkriva. Človek, ki je videl v naravi tako velike reči in se z njimi pobliže spoznal, ima zaklad za vse življenje; zalogo začimb, s katerimi lahko izboljša neokusni del življenja in daje vsemu svojemu bivanju prevladujoče dober okus.”