Zimski dnevi niso vedno prijetni v dolinah. V višinah pa nas čaka sneg, ki pa se ga včasih radi znebimo s pobegom v bolj južne kraje. Tokrat smo bežali na Kras in na Kokoško, ki meji na meji z Italijo  Avtocesto smo zapustili pri izvozu Divača in se zapeljali do vasice Lokev. Avto smo parkirali čisto na koncu vasi, takoj za pokopališčem, kjer je manjše parkirišče. Od tu je pot na 674 m visoko Kokoš tudi markirana.Širši kolovoz nas vodi čez Lokavske travnike, s pogledom na greben pred nami in na vrh, ki ga zaradi oddajnika točno lociramo. Pot se po 20 minutah spremeni v ožjo pot skozi prijeten gozd, ki nas je tokrat presenetil s kar precejšnjo dozo snega. Do vrha 674 m visoke Kokoši smo potrebovali slabo uro. Na poti nismo srečali veliko pohodnikov, smo bili pa toliko bolj presenečeni obiska pri koči, kjer se je trlo ljudi. Večina jih je prišla z drugih smeri (Lipica, Krvavi potok..).Pri koči smo na hitro nekaj malega pojedli in popili. Ker je bil dan še dolg, male nogice pa še čisto nič utrujene, smo pot podaljšali in jo zaokrožili. Od koče smo se vrnili po isti poti od koder smo prišli, vendar nismo zavili v gozd proti Lokvi, ampak smo nadaljevali naravnost proti Krvavemu Potoku (smerokaz Alpe Adria Trail). Po 20 minutah smo prišli do razpotja, kjer smo zavili proti izviru Vroček. Od tu dalje nismo srečali niti enega človeka. Zelo prijetna in tiha pot, včasih že kar malo skrivnostna, nas po 30 minutah pripelje do izvira Vroček, ki leži tik pod 741 m  visokim Velikim Gradiščem, ki velja za najvišji vrh Krasa. Da je to mesto nekaj posebnega smo takoj začutili.Sam izvir nosi bogato zgodovino še iz časov staroselcev: “Pod vrhom izvira Vroček, sicer avtohtono zapisano Vroće. Staroselci naj bi pred več kot dva tisoč leti v notranjost hriba izkopali kakšnih dvajset metrov dolg ter dva metra širok in visok rov. Voda je veljala za čudežno in zdravilno. Tja so skozi stoletja vse do 1. svetovne vojne hodili ob kresu namakat praprot, nato so jo zataknili na vhodna vrata. Varovala jih je pred udarom strele in požarom. Pred zimo so namočeno praprot polagali na ognjišča, da je varovala družino pred boleznimi, lakoto in nesrečo.”

Od izvira smo se podali še na sam vrh Velikega Gradišča (10 minut), kjer je skrit tudi zaklad. Vendar ga zaradi zatajitve “moderne tehnologije” nismo mogli locirati. Do vrha vodi tudi pot s Krvavega Potoka. Mi smo se vrnili nazaj do izvira in se usmerili levo navzdol ob strugi potočka proti Preložam.Od izvira do vasi Prelože pri Lokvi smo rabili slabe pol ure hoje ob potočku in dobro markirani poti. Iz gozda pridemo na asfaltirano cesto, ki nas vodi skozi tiho vas.

Pri oznakah za kolesarsko pot smo v vasi zavili levo. Pot nas je speljala čez Lokavske travnike, pogledi so nam uhajali na zasneženi Slavnik, v daljavi Nanos, pred nami Lokev. V ozadju greben, ki smo ga prehodili.

Tik pred Lokvijo, naredimo še kratek postanek za malico iz nahrbtnika in za še dodatno izpraznitev baterij. Pogled na rdeča lička mojih dveh fantov in na njuno zadovoljstvo ob prehojeni poti, mi daje upanje, da so na svetu še stvari, ki spravijo srce v pogon in so brezplačne.

Ali, kot mi je danes, ko pišem tale prispevek, po daljšem razgovoru o življenju, napisala prijateljica Eva:

“Ne moremo vsi delati velikih stvari, toda pomembno je, da delamo majhne stvari z veliko ljubezni.”

Mati Tereza