Vsako leto fanta komaj čakata, da se odpravimo na morje. Morje ima za nas res posebno mesto v srcu. Vsi štirje ga enostavno obožujemo in enostavno si ne moremo predstavljati, da bi ostali brez teh posebnih trenutkov. Poleg morskih vragolij je naš adut, za preživljanje slabega vremena na morju, geocaching. V slabih vremenskih pogojih, ko ni ravno za uživanje v vodi, se odpravimo na lov za zakladi. Tudi tokrat smo prve dni prihoda, ko je bilo morje po močni burji, prijetno hladno, izkoristili za potepanje po Biogradu na moru.
Sprehod skozi živahno mesto smo popestrili še s skupnim iskanjem zaklada z Belgijsko-Nizozemsko geokešarsko druščino. Prav tako kot mi so izkoristili dan za spoznavanje lepot tega zanimivega morskega mesteca. Nekaj zakladov žal nismo našli, nekaj zakladov smo našli na zelo neprimernih mestih in nekateri potrebujejo temeljito obnovo. Kljub vsemu smo bili zadovoljni z odkritji, ki so nam razkazali zanimivosti tega mesta.
Letošnjo geokešersko morsko avanturo pa smo popestrili še z eno novostjo. Vedno smo imeli željo, da bi se do kakšnega manjšega otočka pripeljali in poiskali zaklad, a do letos je to bilo vse samo neuresničljiva želja. To poletje pa mi je rojstno dnevno darilo prineslo nekaj kar sem si od nekdaj želela.
Trije otočki, ki smo jih gledali s plaže našega poletnega dopusta v Pakoštanah, so bili zdaj osvojeni. “Ti otočki so kot pobegli otroci velikega starša – kopna. Vsak s svojo prtljago. Otoček Sv. Justina s cerkvico na sebi, Veliki Školj nosi križ, Babuljaš pa na svojih plečih nosi gozdiček. Meščani jim pravijo: VERA, UPANJE in LJUBEZEN, tri hčere dobrega duha krščanstva.” Otroka sta uživala v vožnji in veslanju po morju, meni pa je srce pokalo od sreče. Včasih se nekatere stvari zdijo tako daleč in nedosegljive, a v nekem trenutku vse postane drugače, lažje dosegljivo in enostavnejše.
Da mesto nosi poseben pečat zgodovine, smo izvedeli v ugankarskem zakladu, ki da smisel velikim kamnitim blokom med otočkoma Sv. Justina in Veliki Školj. Poučili smo se o bogati in zanimivi zgodovini tega mesta in s spoštovanjem veslali med preteklostjo in sedanjostjo.
Vsak dopust se enkrat konča. Nam je zadnji dan postregel z milim dežjem, ki so ga v tem predelu bili še kako veseli, saj so na tem območju pred dobrim tednom dni divjali požari.
Na poti smo domov poiskali še nekaj zakladov ob Vranskem jezeru in v Vrani. Nekoč veselo srednjeveško mestece, danes le še kratek postanek turistov. A, zakladi so nas popeljali v njegovo osrčje, ki je bogato in zanimivo. Iz bežnega postanka je nastala daljša ekskurzija in zanimiva izkušnja v naravi.
Še nekaj zanimivosti s področja, kjer smo letos preživeli morski dopust.
“Ali veste, da v večernem času na površini Vranskega jezera počiva tudi do preko
100 000 ptic?
Ali veste, da netopirji na izhodu iz jame vedno zavijejo na levo?
Ali veste, da se povprečen človek nasmeje okoli 15-krat dnevno, človek, ki letuje na pakoštanski rivieri pa tudi pogosteje?”
Komentarjev še ni.