Si predstavljate, da vam po dveh urah rinjenja v klanec, na samem vrhu postrežejo s pravo turško kavico? In to v porcelanasti skodelici?
Velikonočni prazniki so bili več kot dovolj sladki in sončni za čisto pravi pobeg v naravo. Naš cilj je bil hitro izbran. Klic prijatelja, da prihaja v Slovenijo in da bi šel na Ratitovec, smo čutili kot obvezen odziv in pobeg od vseh prazničnih opravil.
Avto smo parkirali pri cerkvici, v mali vasici Prtovče. Amir nam je že v avtu podal zanimiv podatek, da tu stanuje le še 22 duš. Za pristop smo si izbrali pot čez Razor. Fanta sta se na poti razveselila “planinskega sladoleda”, ki ju vedno razvedri in vsaj za kakšen hip pozabita na vprašanje: ” A je še daleč?”
Pot se na začetku precej postavi pokonci, kasneje pa strmina popušča in nas lepo zložno pripelje do manjše ravnice Razor, kjer se pot razdeli. Na tem razpotju smo srečali največ ljudi, ki so se že pridno vračali z Ratitovca.
Naša pot pa je, kot ponavadi, krenila na drugo stran, stran od množice pohodnikov, kjer so fantje v strmih skalah, v votlini strašnega zmaja, najprej poiskali skriti zaklad.
Bolj kot smo se bližali Vratcem, bolj nam je dih jemal pogled na zasneženi Triglav. Pot pod našimi nogami se je za dobre pol ure spremenila v snežno turo.
Čez zasnežen gozd smo gazili za najmlajšim članom odprave, mimo rudnika železove rude, vse do Krekove koče, ki se je v daljavi bleščala in mamljivo dišala po sveže pečenih dobrotah.
Majhen postanek pri koči, v civilizaciji. Privoščili smo si dišeče flancate, žig v planinsko knjigo in nekaj malega iz nahrbtnika. Pot smo nadaljevali v smeri Altemavra, ki je s 1678 metri najvišji vrh Ratitovca.
Čudovita narava na planoti polni čarovnij. Belo, vijolični žafrani, ki iz suhih trav kričijo v nebo, kot čudovita preproga. Oglašanje radovednih svizcev, ki kukajo iz svojih skrivališč in sneg, ki nas spremlja na poti proti vrhu.
Ni lepšega kot hoditi po poti proti njemu, proti najvišjemu vrhu. Lahko bi ga nagajivo požgečkali pod bradico ali pa za ušesa. Vsak zase, vsak v svojem tempu stopamo proti vrhu. Na vrhu pa presenečenje.
Medtem, ko je Aleš pripravil svojo anteno za radijske zveze, so ostali trije fantje stopili skupaj in skuhali čisto pravo turško kavico. Prijatelj Amir, je namreč velik oboževalec kavice in s seboj, kot obvezno planinsko opremo, vedno nosi plinsko bombico, džezvo, kavico in čisto prave porcelanaste skodelice.
In če imaš zares srečo ga lahko ujameš na kakšnem vrhu, saj skoraj vse vikende preživi v Sloveniji, v planinah. Vajen planinskih žuljev in dihanja z naravo, je prinesel iz Bosanskih planin, kjer je kot otrok pomagal očetu in mami pri oskrbovanju koče na planini Treskavica. Vedro nam pripoveduje, kako je nameščal žige in skrinjice na vrhove Bosanskih planin. Ceni življenje in živi dan za dnem, za trenutke, ki se jih je vredno zapomniti.
V dnevu, kot je bila tista sobota, nismo gledali na uro. Čas ni bil naš sovražnik. Nikomur se niti malo ni mudilo v dolino. Aleš je lovil radijske zveze, naredil jih precej manj kot jih je pričakoval, glede na prečudovito vreme. Fanta sta se v bližnji kotanji snega kepala ter oprala skodelice in džezvo, mi2 z Amirjem, pa sva se ulegla v travo in vrednotila življenje, kaj je tisto kar resnično šteje.
Od Krekove koče, smo krenili po desni poti navzdol. Če je le možno vedno naredimo turo krožno. Tako smo se po strmih travah spustili na izhodišče, po poti čez Poden.
Zanimiva, razgledna pot in čudovite silhuete pred in pod nami. Pot je resnično prečudovita, mestoma zna biti precej prepadna, predvsem v zimskih razmerah. Tokrat ni bilo skrbi. Fanta sta s klanci navzdol precej spretna in hitra.
Človek rabi kar precej hitro stopiti, da jima lahko sledi. Ko vsaka skala dobi svoje ime, vsaka palica svoj namen, potem pot kot za šalo izginja pod nogami.
Občudujem čudovite skale, njihove oblike, precej mistično se rišejo pred nami. Kdo bi vedel od kje so prišle, kako so se zaustavile tako čarobno, tako skoraj neresnično?
Še malo zajle na poti. Premalo za mala planinca in naprej po poti čez omamen gozd, ki pripoveduje in ki nagajivo spotika male, hitre neukrotljive nogice…
A, kdo smo mi, da bi sodili to čudovito stvaritev narave. In njegovo moč…
Vesela, da smo se odzvali povabilu prijatelja in hvala Ratitovec za vso veličastno lepoto in mir, ki smo ga doživeli ta dan. V srca smo si vklesali napis J. Kugya: “Gore so najlepša božja pota.”
Komentarjev še ni.