Pred leti smo v Završnici in okolici s prijateljico Barbaro in najinim prvim fantom, pobrali nekaj zanimivih zakladov. Že takrat se mi je zdel greben, ki se dviga vse od Begunj do Žirovnice (greben Brezniških peči) sila zanimiv, a pot nas je vedno vodila mimo in s pogledi malce višje nad greben. Takrat mi je moja draga Barbara, katere dom je ravno pod vznožjem, rekla: “enkrat zgodaj pomladi ali jeseni, takrat je najlepši…” Ne vem zakaj so se mi njene besede, po več kot petih letih, prikradle v mojo glavo, ampak ker so prišle jih niti za trenutek nisem mogla spoditi iz glave. Po skoraj treh tednih poležavanja, nisem bila ravno za kakšno daljše hribolazenje in ker me je greben poklical – sva se odzvala njegovemu povabilu.Med tem, ko sem pakirala stvari, je Aleš pripravil in naložil zaklade v GPS (na samem grebenu jih je pet). Pravi začetek grebena se baje začne v Mostah pri Žirovnici, ampak midva sva turo za kakšne pol urce skrajšala, saj sva avto parkirala pred OŠ Zabreznica, od koder sva sledila markacijam na Sv. Lovrenca, kjer naju je čakal prvi in zelo lepo pripravljen zaklad. Zelo sva bila presenečena nad urejenostjo poti. Mnogo postavljenih klopc na poti je dokaz, da si ljudje tod naokoli znajo pričarati lepe trenutke in uživati v naravi.Pot je od Sv. Lovrenca lepo uhojena in na nekaterih delih označena, tako da z orientacijo ni problema. Še posebno, če te pri tem vodijo zakladi, ki jih imaš namen poiskati. Greben v tem času ni bil tehnično nič posebno zahtevnega. Na nekaterih delih si je potrebno malce pomagati z rokami, je pa tik pod Smokuškim vrhom bilo nekaj snega in ledu, tako da je potrebno malce pazljivosti. Drugih posebnosti ni. Razgled je še posebno fantastičen. Na celotno dolino pod teboj, na Stol, Begunjščico, Vrtačo…skratka idealen čas za obisk tega grebena in uživanja v lepotah, ki jih nudi. 

Ker sva avto pustila v Zabreznici, sva se morala tja tudi vrniti. Ker nisva želela po grebenu še enkrat nazaj, sva se s Smokuškega vrha vrnila do črpališča vode (pri zakladu Smokuški križ), kjer sva zavila navzdol proti vasem in po nekaj sto metrih zavila na desno, prečila melišče in prišla nazaj do hiš v vasi, kjer sva pustila avto. 

Dan je bil zagotovo eden tistih, ki si jih človek naloži na svoj življenjski disk in si reče: življenje je lepo…