Piše: Ana Resnik
Megleno soboto v Kamniku smo zamenjali za iskanje zakladov ali – zaradi približujoče noči čarovnic – lov na čarovnice v Rakovem Škocjanu. Nadebudni začetniki smo se priključili izkušeni družini Preserskih indijancev in jo mahnili v neznano, saj razen »Na Uncu dol, pa proti Rakeku« konkretnejših navodil nismo imeli in kaj kmalu bi nas nujni postanek za lulanje lahko stal pustolovskega pohajkovanja! Sodobna tehnologija v obliki mobilnih telefonov nam je rešila kožo in nekoliko kasneje smo se ustavili v čarobnem jesenskem gozdu Rakovega Škocjana na robu kotanj.
Pripravljeni na potep smo se odpravili na lov za zakladi. Cela pot je bila sestavljena iz iskanja majhnih zakladov, od katerih nas je vsak vodil naprej. Medtem ko smo jih iskali, smo imeli možnost opazovati naravne znamenitosti doline, ki so bile lepo predstavljene tudi na poučnih tablah. Prvi zaklad smo našli na robu vrtače, skrit med skalami in naša pirata sta bila nekoliko razočarana, saj se je namesto skrinje z zlatniki zaklad izkazal za popisan kamen.
Naslednji zaklad je zahteval nekaj več možgančkanja. Njegove koordinate so bile namreč skrite v matematični uganki. Pot nas je vodila v jamo in ob reki v kotanje, kjer smo se počutili kot pravi pustolovci.
Naš trud je bil poplačan s čudovitimi razgledi na naravni most, rečne kotanje in skrivne votline. Nismo se predali in kratka malica nam je povrnila moči za pot naprej. Sledili smo napotkom in zaklad našli v votlini nad rečno žago. Naslednji nas je čakal skrit med skalami in je od nas zahteval, da ga sestavimo – ker so pirati obupali, smo morali puzle v roke prijeti krmarji in s skupnimi močmi nam je le uspelo.
Vselej obdani z jesenskimi barvami in čarobno strugo, smo pomahali največjemu hrastu in brbotajočim kotličem in zaklad našli pri km-etu. Naši trebuščki so terjali svoj dolg in bolj konkretna malica nam ni ušla.
Sonce nas je prijetno grelo, pirati so razigrano tekali in pot nas je privedla do velikega naravnega mosta, zaklad pa se je skrival pod štorom. In tedaj je tudi krmarja prešinilo, da je lahko prav vse zaklad, če se odpraviš v lov za njim.
Pot nas je vodila mimo ruševin cerkvice svetega Kancijana in kasneje do končnega zaklada, kjer so nas po obvezni izmenjavi dragocenosti, noge popeljale nazaj na izhodišče in proti našim jeklenim konjičkom.
Skupno smo prehodili približno 10 kilometrov, tekanje, iskanje in seveda »jamranje« pa so nas dodobra izmučili. Prijetno druženje smo zaključili s pojedino in sklepom, da nam naslednjič niti čarovnice ne uidejo.
Več o lepotah Rakovega Škocjana na: http://www.notranjski-park.si/narava/naravne-znamenitosti/rakov-skocjan
Komentarjev še ni.