Jutro, kot skoraj vsako povprečno delovno, jesensko. V kotlini sivina, mraz, megla. Na cesti je čutiti nemir, napetost, vsi hitijo na vse strani neba. Me tri babuške pa brezbrižno, s kotički ustnic obrnjenimi na unijo, razpravljamo o soncu, toplini, lepotah tam zgoraj.
S ‘težavo’ parkiramo na prostornem, praznem parkirišču. Ugotovimo, da bomo danes, verjetno bolj kot ne, same uživale gorski mir. Pobeljeni vršaci okoli nas naznanjajo skorajšnji prihod zime. Tišino pretrgajo le koraki skozi odpadlo rumeno, šumeče listje. Ostanem par korakov za njima in globoko diham. Močno vdihujem to lepoto, hvaležna za dar življenja, da vidim, slišim, čutim, da sem.
Pot začnemo na Jermanci, pri Klinu zavijemo desno, kjer se kmalu usmerimo čez potok Sedelšček in nadaljujemo skozi gozdni svet cik-caka, do lovske koče, kjer si privoščimo kratek postanek.
Od lovske koče dalje nas čaka precej strm teren. Zadihana sopiham za njima, kapljice znoja polzijo po celem telesu, glava dela sto na uro, velikokrat obstanem, da vdihnem. Čutim poglede čarobnih dreves, ki jih imam zelo, zelo rada. Dotaknem se jih.
Ne ni še konec. Na vrhu grebena nas čakajo še žareči macesni. Lepo vas prosim, razneslo me bo. Komaj lovim sapo, a ne od utrujenosti…od navdušenja, ki ga ne znam skriti.
Sledi, le še malo poplezanja in prijemov po skali in že smo na samem vrhu. Tri babe in en Kamniški Dedec. S pogledi poplesavamo po zasneženih vrhovih, meglice se selijo sem in tja. Kotlina ostaja ujeta v morju megle. Srce mi razbija od samega veselja. Tako imam rada tega dedca. Vedno znova in znova me osvoji.
Tu postavim svoj prvi zaklad (GC65HF7). Privoščim, da osvoji še kakšno srce, da odpelje še koga iz mrzle sivine, kotline na brezplačno seanso miru, neprecenljivo lepoto, po prijetno utrujenost in rdeča lička.
Komentarjev še ni.