Zjutraj sem otroka tako kot običajno pospremila v vrtec. Naša pot je zelo kratka, zato je to naš jutranji privilegij, saj se že zgodaj malo sprehodimo in nadihamo jutranjega zraka. Dan je bil zanju še posebno dragocen, saj jih bo v vrtcu obiskal Božiček. Moja fanta sta resnično fanta z veliko začetnico. Zelo živahna, poskočna, svojeglava, a tudi prisrčna. Ko sem velikega na pragu pred vrtcem vprašala: »In kaj boš rekel Božičku, če te bo vprašal, če si priden?« se je zasmejal, z iskricami v očeh:»Rekel mu bom, da bom bil priden, mami!!«. Pogledala sem vstran, da me slučajno ne bi videla in se globoko v sebi zasmejala.
Jutro je bilo precej drugačno od preostalih meglenih. Nekaj toplega in nežnega me je vleklo naprej. Občutek lakote in vonj kavice me niti za trenutek nista vrnila nazaj domov. Pač pa naprej, po poti za Kamniško Bistrico. Nikjer ni bilo žive duše. In hodim in hodim. Ustavim se, ko zaslišim ptičje petje. Kosi so mi prečkali pot in se nagajivo pregovarjali, ne vem o čem, a bilo je lepo.
V daljavi pred seboj zagledam črnega labradorca, z rutico okoli vratu in na njem par zvončkov. Za njim stopa gospod s palico. Glasno ga pozdravim z dobro jutro, on odzdravi z dober dan. Zadane me kot strela z jasnega. Kakšna drža in energija vije z gospoda, ki ne vidi te lepote narave. Za hip zaprem oči in poskušam hoditi naprej, tako suvereno kot on. Skušam si narisati svet, njegov svet. Svet, ki si ga rišem z zaprtimi očmi, mi prekine zvok kolesa. Ne, ne morem nadaljevati, da se ne bi ozrla nazaj. Za menoj pelje drobna postava fanta z azijskim poreklom. Zopet pozdravim, on pa mi vrne krasen nasmeh. Le kam se pelje? Na delo. Tako daleč od doma je, si mislim. Tako daleč stran od svojih dragih, svoje kulture, svojih navad. Le kako mu gre tu pri nas? Naberejo se mi solze v očeh. V parih minutah in samo dveh srečanjih sem doživela fleš v glavi. Hvaležna za vse darove, ki jih imam, da sem zdrava, da vidim, da slišim, da vonjam, … in da sem blizu vseh, ki jih imam rada. Kako malo potrebujemo, da smo lahko srečni in zadovoljni s svojim življenjem.
Pot nadaljujem in kmalu se karavana tekačev in jutranjih sprehajalcev prične. Svet postane drugačen kot pred 10 minutami. Izklopim srce …
S poti zavijem proti trgovini, kjer naberem nekaj izdelkov za zajtrk in pozvonim na vratih moje tete in strička. Dolgo se ne oglasi nihče, potem pa zaslišim: »Kdo je?« in kot so pri meni že vajeni, da počnem oslarije in vedno kaj prodajam – se oglasim s: »HO,HO,HO, Božiček je prišel na kavo«. Vrata se na stežaj odpro. Če bi mi kdo plačal milijon, ne bi prodala, tega srečnega nasmeha mojega strička – tako zelo, zelo vesel je bil mojega obiska. Za njim v šlafroku in pižami pride še teta in kot da bi videla čudež stoletja buljita vame kot v sveto prikazen. Resnično sem jima polepšala jutro, dan. Spila sem najboljšo kavico ever, klepetali in klepetali smo v nedogled. Obujali spomine, ko sva z bratom pri njima preživela veliko časa v otroštvu in jima dodobra začinila življenje. Danes sem jima prinesla nepričakovano darilo, a brez nepotrebnega celofana. Hvaležna za vse njune dobrote in skrb v življenju, ju nežno poljubim na lice v slovo. Odidem srečna domov. Resnično srečna, da sem nekomu tako spontano polepšala dan.
Iskreno: »Ali rabimo v življenju še kaj več?«
Bodimo nadvse hvaležni za vse kar imamo.
Podarimo drug drugemu skupni čas. Peljimo naše otroke v gozd, v hribe, na morje… po zaklade, ki jih imajo tako zelo radi. Podarite jim skupna doživetja. Podajte jim roko in pojdite z njimi v naravo. Tam je, VSE kar smo si kdaj želeli in potrebujemo.
Dotaknimo se drug drugega s tem kar smo in podarimo si lepe besede, močne objeme in nežne poljube.
Komentarjev še ni.